Mother! (2017)

mother


IMDB | RT


Najbolj nadležen aspekt Aronofskyjeve horror-drame Mother! je dejstvo, da gre za tako samozavestno, agresivno, »na vrat na nos« alegorijo (spoiler: film je pravzaprav nekoliko svobodna adaptacija prve knjige Stare zaveze), da v resnici lahko deluje zgolj in samo na enem nivoju – kot direktna alegorija; čeprav se na površju poskuša zamaskirati v podobo home invasion srhljivke, so njeni dramatični nastavki, liki ter interakcije med njimi tako neorganski, predisponirani in vedno v službi neke »večje slike« – ne glede na gledalčevo poznavanje/zavedanje te »slike« –, da preprosto ne stečejo. No, vse do fascinantne druge polovice, ko film pod lastno težo dokončno izbruhne izza svojih okvirjev v popolnoma samozavedajoč, absurden, celo komičen finale, s katerim Aronofsky zelo, hm, nazorno izrazi svojo nejevero in razočaranje nad sodobnim stanjem sveta (scenarij je v navalu jeze bojda zaključil le v nekaj dneh) ter žalostno samorealizacijo o nečemu, nad katerim je bil v preteklosti nedvomno fasciniran.


Ocena: +6/10


 

Advertisements

Córki dancingu (2015)


IMDB | RT


Če že zdaj vihate nosove nad prihajajočim Disneyevim live action remejkom/spinoffom/rebootom animirane klasike The Little Mermaid (1989), potem vas utegne zanimati celovečerni prvenec Agnieszke Smoczyńske, Córki dancingu – verjetno najbolj utrgana filmska upodobitev te zgodbe do zdaj. Za razliko od pogosto omiljenih otroških priredb, Smoczyńska nima nobenega problema z baziranjem ogrodja svojega filma v temačni originalni povesti Hansa Christiana Andersena (1837) in krvavih poljskih folklorah o varšavskih sirenah, tega pa nato skozi prizmo svoje specifične vizije spreobrne v moderno, energično, neobrzdano, visoko stilizirano, izvenžanrsko, »videospotsko« in nasploh težko opredeljivo kinematično norijo, ki je približno tako osupljiva in offbeat, kot je plehka in čustveno odtujena, a si zavoljo režiserkine kreativnosti ter njenega stremenja k originalnosti nazadnje vseeno zasluži pass.

P.S. props skupini Ballady i Romanse za neverjetno catchy retro-pop soundtrack!


Ocena: 6/10


 

An Open Secret (2014)


IMDB | RT


An Open Secret – »film, ki ga je Hollywood na vse pretege poskušal zatreti« – je prvi iz serije exposé dokumentarcev Amy Berg (Deliver Us from Evil, Prophet’s Prey, West of Memphis), ki bi ga označil za oportunistično »na vrat na nos« razočaranje. Ne razumite me narobe – problematika spolne zlorabe otrok v entertainment biznisu vsekakor je vredna temeljite obdelave, režiserkin direkten »jasno in glasno« pristop pa še kako primeren, a film s svojo vprašljivo prezentacijo namesto teh prej demonstrira nekaj drugega: projekt, ki se znašel pod neusmiljeno roko politike, zakona in nesrečnih okoliščin (pritiski hollywoodskih studiev, lažne obtožbe ene od glavnih prič) ter v post-produkciji nenehno spreminjal svojo obliko. Da bi svoj načrt vseeno efektivno izpeljala, je bila Bergova tako primorana potegniti kar nekaj bližnjic (lažno pričanje je v filmu vseeno uporabila sebi v prid), izpustiti širši kontekst (kje so deklice?), za dodaten šus v gledalčevo srce poslužiti se cenene čustvene manipulacije (jokavi pop štiklci), nazadnje pa svojo še vedno neurejeno in (pre)natrpano kino različico zaokrožila v bridek poklon prizadetim in oglas za klic v sili. Se pravi vse, kar mi gre pri sodobnih dokumentarcih na živce. Škoda.


Ocena: -6/10


 

Dunkirk (2017)


IMDB | RT


Evo, da še jaz hitro skočim na tale Dunkirk-vlak in dodam svoje pol centa: brez dvoma gre za Nolanov najbolj tematsko zrel, pripovedno stripped down in metodično discipliniran (post-Memento) film do zdaj. Zadeva je zastavljena kot nekakšen 150-milijonski studijski art projekt, ki se ne naslanja na izumetničene pripovedne mehanizme, »obvezno« humaniziranje glavnih »herojev« in žanrske trope povprečne hollywoodske vojne drame, niti ne na režiserjevo znamenito filozofiranje in neskončne ekspozicije (z izjemo začetnih pravil – tri zgodbe, tri časovne linije, classic Nolan), pač pa za svoji glavni orodji izbere molk in t.i. imerzivno cinéma pur, čisti filmski jezik, s katerim vzbudi občutek kocine-dvigujočega naturalizma, nepredvidljivega verižnega toka dogajanja (z nekaj sekvencami me je spomnil celo na Klimovo mojstrovino Idi i smotri) ter postavi gledalca direktno v sredino peklenske situacije. Žal sem se v drugi polovici spotaknil ob par deus ex machina momentov in ob podaljšan grenko-sladek epilog, ki so me po totalnem navdušenju nad videnim dokončno streznili in spomnili, da vseeno gledam 150 fucking milijonov ameriških dolarjev vredno Nolanovo vizijo britanskega nacionalnega čudeža. Nekaj, kar si očitno lahko privošči – in nazadnje tudi uspešno izpelje – le on.


Ocena: 8/10


 

The Lost City of Z (2016)


IMDB | RT


Nekatera filmska razočaranja so še posebej boleča, predvsem ko gre za ambiciozne produkcijske podvige v rokah talentiranih ljudi. Da težko pričakovani The Lost City of Z ne pade v skupino tistih najboljših oldchool džungelskih psiho-avantur (Herzogova Aguirre in Fitzcarraldo, Coppolova Apocalipse Now, Guerrov El abrazo de la serpiente), v celoti krivim režiserja/scenarista Jamesa Grayja, ki je pri adaptaciji kompleksnega dokumentarnega romana The Lost City of Z: A Tale of Deadly Obsession in the Amazon očitno kolebal med korenitejšim portretiranjem polkovnika Percyja Fawcetta ter neko bolj konvencionalno, širši publiki prijaznejšo biografsko dramo. Končni produkt je tako simplificiran povzetek zadnjih nekaj dekad Fawcettovega življenja, ki me je v svojih 141 minutah minutaže pritegnil, ganil ali kakorkoli drugače engejđal približno toliko, kot povprečna obnova na Wikipediji: liki, za katere mi je gladko dol viselo, niso preveč posrečeno definirani, osrednja ideja o človekovem obsesivnem iskanju »nenajdljivega« (izgubljenega mesta aka. smisla ali boga) se utaplja v balasti nepotrebnih družinskih in vojaških subplotov, ekspedicije same pa, dasiravno prijetne za oko in uho (pohvale direktorju fotografije in skladatelju), v filmu delujejo začuda manj razburljivo od tistih resničnih, opisanih na papirju.


Ocena: 6/10