Boyhood (2014)

Boyhood-A4-Poster

IMDB | TRAILER


“I CANNOT STOP LAUGHING!
SO THIS FAGGOT RICHARD LINKLATER SPENDS 12 YEARS MAKING A SHITTY MOVIE THAT WINS ABSOLUTELY. FUCKING. NOTHING.
IS HE ON SUICIDE WATCH OR WHAT” (naključen imdb komentar)


Na Filmožeru sem vedno dal (in bom v prihodnosti s tem tudi nadaljeval) večjo pozornost tistim nekoliko manj znanim, manjšim filmom, ki so običajno zapostavljeni ali spregledani. Pa vendar – ko pridemo do filma, kakršen je najnovejši tour de force mojstra Richarda Linkaterja, težko grem mimo ne da bi se vsaj malo obregnil obenj.
Še fun fact: zapis o naslovnem filmu sem pravzaprav nameraval objaviti kot svojo prvo objavo na blogu, vendar sem se nazadnje (ne vem zakaj) premislil, dokler ga nisem pred kratkim ponovno videl.

Če zadnjega leta niste preživeli pod kamnom, potem Boyhood (po naše Fantovska leta) najbrž poznate oziroma ste zanj vsaj že slišali – film je zgodba o odraščanju, ki spremlja življenje dečka Masona (Ellar Coltrane) in njegove družine skozi časovno obdobje dvanajstih let v realnem času.
Linklater, ki se je po mnenju mnogih filma lotil s takšnim »gimmick« pristopom le za to, da bi lažje potegnil nominacijo za oskarja (resno, kdo bi porabil 12 let svojega življenja zaradi kipca, ki ga danes lahko dobi vsaka Sandra Bullock?), je film že od začetka zastavil kot tvegan eksperiment, ki bi se lahko dejansko sfižil na katerikoli točki nastajanja. Ravno zato je projekt ves čas držal pod radarjem, z njim ni vzbujal pozornosti v medijih, iz leta v leto pa ga je podpiral zgolj z minimalnimi denarnimi sredstvi, lastnim entuziazmom ter dobro voljo sodelujočih. A film se mu je na koncu vendarle posrečil – in to kako!

patricia-arquette-boyhood

Boyhood deluje na več nivojih. Režiser na nepretenciozen način dostavi točno tisto, kar je bil že od začetka njegov namen – ujeti male momente iz življenja nekega odraščajočega dečka. Če se torej med gledanjem nadejate dramatičnih zasukov in klasično zaokroženega 3-aktnega dogajanja, boste (prijetno ali neprijetno) presenečeni. Gre namreč za preprost slice of life film, za skupek prizorov, ki se skozi komaj opazno montažo počasi prelivajo pred očmi gledalca.
Ker se zgodba odvija skozi leta 2002 do 2014, film deluje tudi kot dokument časa – album popularne kulture, političnega dogajanja, stalno razvijajoče se tehnologije in drugih fenomenov, ki smo jim bili priča v zadnji dekadi. S svojim meta elementom in nostalgijo bo tako pihal na dušo predvsem tistim, ki so rojeni v generaciji glavnega lika ter so odraščali skozi iste stvari (risanke, stripovske junake, videoigrice, glasbo, »pottermanijo«, itd.), na drugi strani pa generaciji staršev, ki so vzgajali svojega otroka v tem obdobju.
Predvsem pa gre za ganljivo odo življenju in času, ki s svojo iskrenostjo in poistovetljivostjo brenka na čustva gledalcev, da ti zapustijo dvorano navdihnjeni in potopljeni v lastne misli. Uči nas, da odraščanje ni le most med otroštvom in najstništvom, temveč gre za konstantni proces v naših življenjih.

maxresdefault

Najbrž iz zapisa ni težko razvidno, da sem nad filmom totalno navdušen in čeprav bi za kontrast vsemu povedanemu zelo rad izpostavil še kakšno šibkejšo točko, bi se moral pošteno potruditi, da bi našel kakšno. Seveda, izkušnja je na koncu odvisna od vsakega posameznika, pri filmih te vrste pa so gledalci običajno še bolj razdvojeni – če ga kritiki na eni strani dvigajo visoko v nebo (100% pozitivna ocena na Metacriticu in povprečna ocena 9.3/10 na Rottentomatoes), ga na drugi strani pokovke polna mladina na spletnih forumih cinično blati in se pritožuje nad tem, kako je film dolgočasen, predolg, prazen, brez zgodbe, pretenciozen, goljufiv, zgolj vaba za oskarja, »shajpan« in sploh najslabši film, kar so jih kdaj videli v svojih življenjih. Sam mu ne morem očitati prav nobenega od naštetih. Film prvotno pač ni narejen za mainstream publiko, na koncu pa so mu prav pretirano oglaševanje in (dasiravno zaslužene) nominacije za oskarja najbolj škodovali.

Pod črto gre za genialno zastavljeno in skoraj v popolnosti izpeljano mojstrovino izpod rok tistih, danes redkih filmarjev, ki ambiciozno premikajo meje sedme umetnosti, odkrivajo še neraziskane zmožnosti medija ter stremijo k novim načinom pripovedovanja zgodb in zbujanja emocij. Nekaj, kar nas, filmofile, težko pusti hladne.


Ocena: 9/10


Vloga za Emo (2014)

vlogazaemo-00-l

IMDB | TRAILER


 “Res hud film!”Tomaž, 14 let


Mlade neodvisne filmarje, ki se povsem na lastno pest spravijo posneti svoj prvi film, vedno podpiram in z zanimanjem spremljam njihovo pot – še toliko bolj, ko se kakšen tak najde tudi na naših domačih tleh. Alen Pavšar je sveža sapica na slovenski filmski sceni, njegov prvenec Vloga za Emo pa je v zadnjih mesecih v medijih dvignil kar nekaj prahu. Ena stvar je, da imamo Slovenci pač radi domače mladinske filme s pozitivnimi sporočili, pisano podobo in zdravim humorjem (glej najbolj gledan slovenski film Gremo mi po svojo, 2010), za razliko od sicer dolgočasnih, depresivnih in ne vem še kakšnih »omg« brezveznih dram; druga stvar pa je glavna igralka Lara Safran, ki je kmalu po snemanju v nesreči izgubila svoje življenje ter tako povsem nehote pripomogla k reklami sicer svojega prvega filma.

Okej. Naj povem, da se bom v nadaljevanju požvižgal na vse nesrečne okoliščine v katerih je film nastal, na splošno priljubljenost in dejstvo, da gre za slovenski izdelek – skratka na vse, kar bi lahko tako ali drugače subjektivno vplivalo na mojo končno oceno – ter se poskušal osredotočiti le na film kot tak. In kakšen je film kot tak? Na žalost ne preveč dober.

vloga1

Vloga govori o srednješolki Emi (Lara Safran), ki še vedno išče svoje mesto pod soncem. Med sošolci je precej nepriljubljena, starši ji niso ravno v podporo, svet pa se ji dokončno obrne na glavo, ko je zaradi izostankov v šoli prisiljena ponavljati letnik. Na tej točki se mora soočiti sama s sabo in s svojo prihodnostjo, kar jo ponese skozi mnoge preizkušnje v prijateljstvu in ljubezni ter na poti do uresničevanja svojih največjih sanj – vodenja televizijske oddaje.

Žanr lahkotnega mladinskega filma je, roko na srce, nekakšen »easy way out« za vsakega scenarista/režiserja začetnika. Težave odraščanja, prve ljubezni in iskanja samega sebe so vedno gledljive in ciljajo na široko publiko, na drugi strani pa s sabo prinesejo tudi nešteto klišejev in že izrabljenih shem, ki se jim je, kot avtorju, precej težko ogniti. Knjige, na kateri Vloga za Emo temelji, ne poznam, lahko pa rečem, da je scenarij filma spisan preprosto amatersko in je verjetno največji minus celotne izkušnje. Vse od neutemeljenih in klišejskih likov (zakaj je bila Ema glavna tarča posmeha v šoli?), iz riti potegnjenih povezav med njimi (na čem je temeljila ljubezenska zveza med Emo in lepotcem?), do predvidljive in nerodno konstruirane zgodbe, ki se na polovici prevesi v družinsko limonado.

vloga2

Režiser minimalnost filma zakriva pod tapeto močno stilizirane vizualne podobe, ki še najbolj spominja na kakšen hollywoodski film. Pri takšnih nizkoproračunskih produkcijah sem običajno zagovornik načela »manj je več«, a je glede na kičast scenarij vizualna podoba kar na mestu – predvsem čudoviti so posnetki iz zraka in na sploh prijetna barvna korekcija. Občutek »hollywoodskosti« ustvari tudi že nekoliko smešen product placement, kjer fašemo vse od Hoferja in Uniona, do Vzajemne. Ne vem, maybe it’s just me, ampak nikoli nisem mogel mimo občutka, da si je Pavšar z obračanjem klišejev in stila zahodnjaških bigbudget filmov na vso moč želel “priplezati” na nivo slednjih, kar je filmu odvzelo vsak režiserjev osebnostni pečat.

Predstava igralskega ansambla v glavnem niha med slabo in »še kar«. Lara Safran je bila s svojo podobo in pristopom povsem primerna izbira za glavno vlogo ter se je dokaj prepričljivo odrezala (kolikor ji je scenarij to sploh omogočal), njen lik pa je imel, za razliko od pol-dimenzionalnih stranskih, celo nekaj globine. Kot zanimivost se skozi film pojavi vrsta naključnih cameo vlogic znanih slovenskih obrazov, ki pa v bistvu niso nič več kot zgolj same sebi v namen oz. v namen promocije filma – za moment vidimo reperja Zlatka in novinarko Manco Košir, svojo minutko pa ujame tudi blogerski kolega Iztok Gartner kot profesor nemščine.

Film je po tematiki dovolj univerzalen, da bi potencialno lahko postal nova evropska uspešnica, vendar zaradi pomanjkanja svežine in stila ni zares konkurenčen ter bo tudi pri nas verjetno kaj kmalu potonil v pozabo. Če se nadejate česa več od samo “lepe površine” vam v ogled raje priporočam tematsko podoben The Perks of Being a Wallflower (2012), ali pa kakšno mladinsko klasiko iz 80ih.


Ocena: 4.5/10


La moustache (2005)

La_Moustache

IMDB | TRAILER


“Love this film…It starts with some stupid details like shaving a moustache and it grows out of proportions. You no longer know what’s real. Fascinating.” (naključen Youtube komentar)


»Ljubica… kaj praviš na to, da bi si pobril muštace?«
»Ne vem, dragi, meni so všeč. Še nikoli te nisem videla brez njih.«  

Približno s temi besedami se začne La Moustache, ta nenavadna francoska drama, ki je na eni strani natanko to, kar nakazuje naslov – zgodba o možu in njegovih brkih – na drugi strani pa veliko več.
Marc (odličen Vincent Lindon) si kljub ženinem nasprotovanju želi spremembe in se na koncu vendarle znebi tistih nekaj odvečnih dlak pod nosom. Navdušen jo poskuša presenetiti pod prho in ko ji naposled končno razkrije svoj novi obraz, reakcije od nje, začuda, ne dobi. Kasneje zvečer se zakonca odpravita na večerjo k prijateljem, kjer na Marcovo presenečenje spet ni odziva. »Boš rekla, da nisi opazila?« Marc razočaran izbruhne v avtu med vožnjo z večerje.
»Opazila kaj?« vpraša žena.
»Moje muštace! Pobril sem si jih!«
»Ne razumem…« žena zmajuje z glavo, »pa saj nikoli nisi imel muštac.«

Od tu naprej se stvari začnejo obračati v nadvse čudno smer – Marc je sprva prepričan, da se žena in kolegi le norčujejo iz njega, ko pa mu postane jasno da temu ni tako, počasi začne drseti v norost. Po koščkih se mu začne odkrivati slika nekega tujega, alternativnega življenja, kjer je vse postavljeno na glavo. Kdo sploh je Marc? So za celotno zmedo res krive muštace?

vlcsnap-2014-10-18-12h48m01s11

Na tej točki se najbrž sprašujete, kaj je sploh »point« te absurdne, surrealistične, burleskne zgodbe? No, bom rekel takole: če ste eden od tistih gledalcev, ki se ne morejo prebiti čez film brez neke tehtne, logične razlage dogajanja, ste pravkar odkrili zlato jamo. Pri raziskovanju simbolov in skrivnosti, ki jih La Moustache skriva pod svojim površjem se lahko zamudite kar nekaj časa. Na medmrežju sem bral vse od tega, kako glavni lik v resnici trpi za alzheimerjevo boleznijo, do raznih P. K. Dickovskih teorij o časovnih preskokih in paralelnih svetovih. No, sam sem si zadevo interpretiral precej bolj preprosto. Po mojem mnenju v glavnem gre za portret moškega, ki se spopada s krizo identitete ter krizo srednjih let. Brki so nekakšna Marcova posebnost, značilnost, predstavljajo njegovo »moškost«. Brki so del njegove identitete, ki jo simbolično izgubi v momentu, ko se pobrije, kar posledično vpliva na njegov vse hladnejši odnos z ženo ter na vse ostalo kar sledi.
Ena od zanimivejših teorij mi je bila tudi ta, da ne glede na to, kako se hočeš pokazati v javnosti, nikoli ne moreš vplivati na to, kako te ljudje na koncu dejansko vidijo. Skratka, zgodba je odprta mnogim pogledom in interpretacijam, dobra stran pa je, da so prav vse relevantne, saj film na nobeni točki ne postavi zadnje besede.

vlcsnap-2014-10-18-12h52m39s204

Režiser Emmanuel Carrér (sicer scenarist in avtor kratke novele, po kateri je naslovni film posnet) svoje delo opravi z odliko. Film kljub nejasni zgodbi s svojo nepredvidljivostjo vseskozi drži napetost in se s kratko minutažo ne vleče po nepotrebnem. Izpostavil bi še zelo zanimivo montažo (predvsem v stiliziranih dramatičnih prizorih) in brihtno uporabo klasične glasbene spremljave. S svojo mističnostjo in dvoumnostjo nehote spomni na mali film, o katerem se je na slovenski blogosferi letos kar veliko pisalo – Enemy (2013); gledalcu ponudi dovolj materiala za poglobitev, hkrati pa ustvari neko sanjsko, izvenzemeljsko izkušnjo. Ne morem reči, da je na nivoju kakšnega Lyncha, ravno tako dvomim, da bo v prihodnosti postal klasika, a vseeno lahko ta spregledan biserček navdušen priporočam naprej.


Ocena: 7/10


 

The Congress (2013)

The Congress poster

IMDB | TRAILER


“THIS MOVIE BLOWS. French animation is crap. It was pretentious tripe attempting to seem deep and thought provoking. »Oh, my life blows. So let me take drugs. Oh man, where’s my son? I gotta get clean…. I can’t find my son… Let me have some drugs… Hey, look a plane flying like a bird…. let’s blow it up.« Maybe now we know why Robin Wright never did Sci-Fi.” (naključen komentar na IMDbju)


The Congress je eden od tistih filmov. Eden od tistih, ki jih delež gledalcev kuje visoko v zvezde, drugi del pa nanje jezno tuli “pretentious shit!”, medtem ko jih 95% ostalega gledalstva mirno spregleda in si preko torrenta raje povleče The Expendables 3. Je eden od tistih danes zelo redkih primerkov, ki ponujajo neko povsem novo izkušnjo; vizualno unikatno in tematsko ambiciozno. Ime Ari Folman itak govori že samo zase (če še niste videli njegove predhodne stvaritve Vals Im Bashir, vam ogled toplo priporočam), ena od glavnih tematik zgodbe je »pokvarjeni Hollywood«, film se nekje na tretjini iz klasičnega “live action” spremeni v animiranko, potem pa je tu še prelestna Robin Wright, ki, pazi!, v filmu igra samo sebe. Resnično vprašanje se glasi: zakaj si nekdo ne bi hotel ogledati tega filma?

Film je postavljen v nekakšno vzporedno realnost, kjer vodilni hollywoodski studio Miramount (Miramax + Paramount?) naznani nov trend t.i. »digitalnih igralcev«. Gre za proces, kjer računalničarji igralca skenirajo in ustvarijo njemu identično digitalno različico (očitna referenca na tole), medtem ko resnični igralec v zameno dobi masten izkupiček denarja in se je prisiljen od svojega poklica upokojiti.
Tu nastopi naša Robin Wright. Časi, ko je igralka slovela z uspešnicami Forrest Gump in The Princess Bride so že dolgo mimo, zdaj, na “stara leta”, pa ji šefi postavijo ultimat: ali nadaljuje svoje življenje z životarjenjem (he he, očitno so spregledali njeno odlično predstavo v seriji House of Cards) ali pa podpiše pogodbo in svojo podobo proda studiu. Zavoljo bolehnega sina Aarona (mladi talent Kodi Smith-McPhee) se seveda odloči za slednje ter tako, ironično, postane del nove generacije igralcev.

vlcsnap-2014-10-04-16h18m43s234

The Congress odpira toliko zanimivih tem, da jih gledalec sproti komaj dohaja. Srce filma je zgodba o propadajoči igralki z izgubljeno identiteto, ki se na eni strani bori z lastno usodo ter na drugi strani z usodo svojega sina, vsa ta osebna drama pa je vpeta v veliko širši (in meni osebno precej bolj zanimiv) kontekst sveta, ki je pod taktirko vladajoče filmske industrije porinjen skozi tehnološko revolucijo. Izraz »Hollywood, tovarna sanj« tekom zgodbe doseže čisto nov pomen: zdaj niso več filmi tisti, ki nam ponujajo nek sanjski svet, ampak to funkcijo prevzame prav posebna halucinogena droga, z uporabo katere gledalec lahko dobesedno živi svoje sanje na neposreden način, brez filma. Predstavljajte si svet, kjer ljudje svojo sanjsko podobo, svoj avatar, nosijo kar na obrazu. Svet, kjer vsak lahko postane kdorkoli ali karkoli, brez vseh pravil. Rezultat je na koncu tako bizaren, da je fizično doumljiv le v obliki animacije (v filmu t.i. »Restricted Animated Zone«) in na tej točki The Congress resnično zaživi. Koncentracija detajlov v tem psihedeličnem animiranem svetu je neverjetna; med filmom bi lahko zamrznili sliko in tekmovali, kdo najde več znanih obrazov, likov ali kakršnihkoli drugih referenc in filmskih poklonov, ki jih je režiser vpeljal v okolje. Svoj cameo imajo vsi od Jezusa Kristusa in Zevsa, do Michaela Jacksona in Elvisa ter naprej do Johna Wayna, Orsona Wellesa in celo Toma Cruisa. Folman se z nekaj sekvencami direktno pokloni vélikemu Kubricku, ne manjkajo pa niti klasični animirani motivi legendarnega Davea Fleischerja (Popeye, Betty Boop).

vlcsnap-2014-10-04-16h21m24s32

Kot rečeno, film ponuja veliko užitnega. Poigrava se z velikimi idejami o kapitalizmu ter vzpostavi direktno kritiko do sodobne plehke filmske zabave, pomudi pa se tudi pri vprašanju identitete, samopodobe in zasebnosti ter na koncu pri vprašanju samega obstoja. Priznam, da sem si film moral ogledati dvakrat, preden sem se sploh upal spraviti k pisanju svojega vtisa – svet, ki ga The Congress ustvari je preprosto tako živopisan, poln nekih simbolov ter raznih drugih bombončkov, da ga je težko v celoti “odpakirati” med prvim ogledom. Točno tukaj pa pride tudi glavni problem filma: glede na bogato vsebino ima film precej nenavadno, da ne rečem šibko naracijo. V zadnji tretjini animacija odločno preseže zgodbo, ki se začne počasi izgubljati nekje med halucinacijami, sanjami in blodnjami glavnega lika. Spotaknil sem se tudi ob nekaj nedoslednosti pri vmesnih časovnih preskokih (če ste film videli, boste vedeli o čem govorim) ter nekaj manjših nelogičnosti v povezavi s starostjo likov. No, na koncu je itak vse samo del interpretacije gledalca. Kot sem rekel že na začetku: The Congress je eden od tistih filmov.

Folmanu stisnem roko za dober poskus, to ambiciozno tobogansko izkušnjo pa priporočam vsem filmskim navdušencem v ogled.


Ocena: 7.5/10


Glue (2006)

glue_xlgIMDB TRAILER


“It was cool and experimental. Influenced by cinema verite, and shot like a home movie, with VERY loose plot. The three kids are becoming adult, exploring but not being destructive. They are believably open-minded. Humans tend to like things black and white, despite the fact that life is mostly grey. This movie celebrates the richness of the grey area.” (naključen Youtube komentar)


»Coming-of-age« filmi oz. »filmi o odraščanju« pridejo v mnogih oblikah in stilih. Danes na eni strani gledamo tiste prekomerno stilizirane, zapakirane v podobe družinskih filmov (vse od raznih, največkrat s PG označenih drekcev tipa Diary of a Whimpy Kid, do sladkih a nekoliko resnejših The Way Way Back in The Perks of Being a Wallflower ter naprej do malce bolj unikatnih ala Scott Pilgrim vs. The World in Submarine), na drugi strani pa tiste, posnete za izredno malo denarja, z izjemno realistično, naturalistično, včasih celo šokantno podobo in zgodbo (Boyhood, Fish Tank, Startlet, Frances Ha, The Selfish Giant,…).

Glue s svojim borim proračunom £35.000, minimalnim scenarijem in povečini improviziranim dogajanjem pade direktno v to drugo skupino. Pričakovano minimalna je tudi vsebina filma; gre za nekakšen izsek iz življenja treh naključnih najstnikov, ki skupaj preživljajo poletje v od sveta odrezanem mestecu na robu južnoameriške Patagonije. “Izsek” pravim zato, ker film ne sledi nobenim dramaturškim vzorcem – preprosto začne se na neki točki in nato konča na drugi. To je tudi aspekt, ki bo marsikoga zmotil in ga že na začetku odvrnil od ogleda, ampak sam sem mnenja, da neka konkretna struktura v tem primeru ni zares prvotnega pomena, saj je poanata filma nekje drugje.

342128150_640

Zanimivo je, kako Glue uspe narediti nekaj, kar mene osebno pri filmih te vrste običajno najbolj pritegne. Uspe mu prikazati nerodnost, seksualno napetost, eksperimentiranje, samozagledanost in mladostniško vihravosti – celoten »randomness« tega obdobja na tako zelo pristen in realističen način, da gledalca gane in ga prepriča, da je dogajanje na zaslonu resnično življenje. V filmu je, na primer, prizor, ko se fant skrije pod posteljo v dekletovi sobi, ker se je njena mama pravkar vrnila iz službe. Mama in hčerka imata v spodnjem nadstropju hud prepir. Zatem se dekle vrne v sobo in bridko zajoka, medtem ko njen prijatelj tiči pod posteljo in posluša njeno hlipanje. Se spomnite, ko ste kot otrok prvič videli svojega najboljšega prijatelja jokati? Ali pa svojega starša? To so mali momenti v življenju, ki se ti za vedno zasidrajo v podzavest in Glue jih uspe ujeti kar nekaj; vse od prvega zadevanja s prijatelji (jap, »glue« se dejansko nanaša na »snifanje lepila«), do raznih seksualnih eksperimentiranj, divjih zabav in drugih ‘tabu’ doživetij, ki smo jih v nekem obdobju vsi dali skozi. Z drugimi besedami: v kolikor ste mulec in si nameravate film ogledati skupaj s svojimi starši….think again. Hešteg awkward.

tvTFIUru1yI9VRmtoosJ4pkc15H

Po stilu film nekoliko spominja na zgodnje stvaritve Gusa Van Sainta z rahlim pridihom Harmonyja Korina; vse je posneto s tresajočo kamero iz roke in pobarvano v zadušljive, nasičene odtenke, svoje pa doda tudi pusta, odročna lokacija, ki še poudari tisto ujetost “v mehuček”, kot ga občuti mladina v filmu. Pika na i je že prej omenjena improvizacija mladih igralcev (dejanski scenarij naj bi vseboval le okoli 15 strani), ki se, mimogrede, zelo spodobno odrežejo.

Nikakor ne garantiram, da vam bo film všeč, saj gre za precej subjektivno izkušnjo, kjer so občutki nekako pred samo zgodbo. Jaz na tej točki lahko mirno priznam, da me je zadel na pravih koncih in bi glavne tri like z veseljem spremljal še naprej na njihovi poti življenja.


Ocena: 6.5/10


P.S.: če vas je tale moj spis kakorkoli spodbudil k ogledu filma in če nimate volje brskati po raznih torrent straneh, ga lahko počekirate kar preko YT.