Evo, da še jaz hitro skočim na tale Dunkirk-vlak in dodam svoje pol centa: brez dvoma gre za Nolanov najbolj tematsko zrel, pripovedno stripped down in metodično discipliniran (post-Memento) film do zdaj. Zadeva je zastavljena kot nekakšen 150-milijonski studijski art projekt, ki se ne naslanja na izumetničene pripovedne mehanizme, »obvezno« humaniziranje glavnih likov in žanrske trope povprečne hollywoodske vojne drame, niti ne na režiserjevo znamenito filozofiranje in neskončne ekspozicije (z izjemo začetnih »pravil« – tri zgodbe, tri časovne linije, classic Nolan), pač pa za svoji glavni orodji izbere molk in t.i. imerzivno cinéma pur, čisti filmski jezik, s katerim vzbudi občutek kocine-dvigujočega naturalizma, nepredvidljivega verižnega toka dogajanja (z nekaj sekvencami me je spomnil na Klimovo mojstrovino Idi i smotri) ter postavi gledalca direktno v sredino peklenske situacije. Žal sem se v drugi polovici spotaknil ob par deus ex machina momentov in ob podaljšan grenko-sladek epilog, ki so me po totalnem navdušenju nad videnim dokončno streznili in spomnili, da vseeno gledam 150 fucking milijonov ameriških dolarjev vredno Nolanovo vizijo britanskega nacionalnega čudeža. Nekaj, kar si očitno lahko privošči – in nazadnje tudi uspešno izpelje – le on.
Ocena: 8/10
