Pass Thru (2016)


IMDB


Po desetih letih pisanja, režiranja in igranja v samofinanciranih projektih je Neil Breen, bivši nepremičninski agent in arhitekt, končno prebil medmrežje → klik. Internetna javnost je v njegovem repertoarju štirih »pravih, legitimno mainstream« celovečercev prepoznala najnovejšega predstavnika sodobne marginalne filmske umetnosti ter naslednika tistih kultnih »tako-zanič-da-so-že-dobri« ustvarjalcev (Ed Wood, Tommy Wiseau, David Heavener) – pozornost, ki nevednemu Breenu prija, a nekako ne poči njegovega mavričnega mehurčka: možakar ostaja smešno naiven, neapologetično narcisoiden, nezmožen samorefleksije (kaj šele samoironije), brez najmanjšega pojma o filmski obrti ter še manj o tem, kako se vrti naš svet. V svojem četrtem projektu, Pass Thru, spet prevzame vlogo »odrešitelja«, božanske umetne inteligence iz prihodnosti, ki obišče Zemljo z namenom očiščenja vsega zla (aka. vseh politikov, borznih posrednikov, zvodnikov, bankirjev, generalnih direktorjev, odvetnikov, mehiških preprodajalcev drog in barabinov, ki na ulicah nadlegujejo ubogega invalida); osuplemu gledalcu ponovno servira tokrat še posebej temačen in neprizanesljiv družbeno-političen komentar, ki se iz klasičnega robanjenja čez državo sprevrže v fantaziranje o holokavstu – Mein Kampf style; na koncu pa največji vtis pravzaprav pusti ravno z (nenamernim) avtoportretiranjem svojega lastnega ekscentričnega uma, očitno trpečega za hudim mesijanskim kompleksom in depresijo… še dobro, da si je izbral kariero režiserja in ne politika. No, nekaj pa mu vsekakor gre priznati: njegova strast, vztrajnost in trdo delo (samo poglejte end creditse njegovih filmov!) so čudno navdihujoči. Le koliko talentiranih mulcev z glavo na pravem mestu samo sedi doma v brezdelju? Če zmore Breen, zmore vsak. Dobesedno… v s a k.

P.S. če želite, lahko crowdfundate njegovo naslednjo mojstrovino, Twisted, ki jo ta moment snema v Los Angelesu.


Ocena: ??/10


 

Ondskan (2003)


IMDB


Ondskan je lep primer neke filmske adaptacije, ki se svojega source materiala oprijema kot pijanec plota, brez umetniškega poseganja ali izrazite lastne vizije: naj bo drama o mladeničevem zoperstavljanju fašističnemu šolskemu režimu še tako razburljiva, film s prevodom izgubi nekaj tistih ključnih elementov, ki v knjižni predlogi niso del fizičnega dogajanja – likom odvzame kompleksnost (ti so poenostavljeni na zgolj »protagoniste« in »antagoniste«), v osrednjo tematiko (zlo nasilje proti upravičenem nasilju) se ne spušča preveč – ter nas nazadnje pusti z nečim familiarnim in klišejskim, a obenem – zahvaljujoč fantastičnemu kastingu zapomljivih obrazov (naturščik Andreas Wilson v nosilni vlogi, Gustaf Skarsgård v vlogi glavnega bullyja), dobri tempiranosti in sijajnemu vzdušju – tudi neznansko gledljivim ter zadovoljivim. Film do današnjega dne ostaja najboljši režijski podvig Mikaela Håfströma, po številnih nagradah in nominaciji za tujejezičnega oskarja pa tudi njegova vstopnica v tovarno sanj (1408, The Rite, Escape Plan).


Ocena: 7/10


 

Buster’s Mal Heart (2016)


IMDB


Twenty-something režiserka/avtorica Sarah Adina Smith je rosnim letom in (relativno) skromnim izkušnjam navkljub očitno že našla svoj schtick v, kakor pravi sama, »eliptičnih eksistencialnih zgodbah, kjer le norci in čudaki zares razumejo naravo našega sveta«, s svojim drugim celovečercem, Buster’s Mal Heart, pa se je prvič poslužila tudi nekoliko višjega proračuna, večjih igralskih imen (Rami Malek, Kate Lyn Sheil, DJ Qualls, Lin Shaye) ter proper festivalske in kino distribucije. Ti žal ne uspejo povsem prikriti duha po začetniški naivnosti in samoprizanesljivosti: Smithova se po zgledu svojih vzornikov (Paul Thomas Anderson, David Lynch, Charlie Kaufman) na vse pretege trudi dostaviti inteligentno, pomenljivo, zahtevno filmsko izkušnjo, obenem pa ji je malo mar za psihološko kompleksnost, čustveno oprijemljivost ali kakršnokoli poistovetljivost gledalca z osrednjim likom in dogajanjem; svoje na pol razvite ideje skriva za čudovito stiliziranim, a puhlim dreamscapom (precizna estetika, nevrotična glasbena podlaga in nenavaden humor Andersonovega Punch-Drunk Love ter nelinearno pripovedovanje in multiple realnosti Lynchevega Lost Highway), brez najmanjšega pojma, kako bi jih na koncu konkretno zaokrožila. Eh… bolj ko razmišljam, bolj mi gre na živce.


Ocena: +5/10


Manakamana (2013)

manakamana_poster


IMDB


Na pobočjih nepalskega okrožja Gorkha stoji tempelj Manakamana (mana = srce, kamana = želja), sveto domovanje boginje Bhagavathi, kamor se verniki še danes zatekajo v upanju, da jim bo gospa izpolnila željo. Ostareli lokalci se z začudenjem in nostalgijo spominjajo starih pešpoti do templja, ki so od obiskovalcev nekoč terjale tridnevni pohod, danes pa jih do vrha v manj kot desetih minutah dostavi žičnica, ter čudovite domače pokrajine, ki so jo kar naenkrat preplavili številni hoteli in nove hiše. Najbrž je ravno ta presunljiv trk med dvema svetovoma navdihnil Pacha Veleza in Stephanie Spray, da sta za svoj etnografski filmski projekt o Manakamani izbrala tako neobičajen pristop – kamero sta fiksirala kar v eno izmed gondol ter v real-time, v enem samem kadru posnela vrsto sedečih obiskovalcev (domačinov, turistov, živali), ki so skozi pogovore (ali tišino) reflektirali lastno izkušnjo s tem krajem. Gre za zanimiv gimmick, ki resnično fukncionira v enem samem pogledu – gledalcu omogoči izkustvo prostora in časa skupaj z liki (podobne tehnike se je manj pretenciozno posluževal Kang rinpoche, o katerem sem že pisal) – obenem pa si s svojo prostorsko in časovno omejenostjo zastira vpogled v širši (in precej bolj zanimiv) družbeno-zgodovinsko-geografski kontekst. Ne navaja dejstev, ne zastavlja vprašanj in ne išče odgovorov. Preprosto… je. Ne bom rekel, da od filma nisem imel nič; cenim ga kot avantgarden slice of life eksperiment, a po desetminutnem strmenju v kozjo rit se človek začne spraševat o njegovem namenu.


Ocena: 6/10


Their Finest (2016)


IMDB


1940. London se trese pod nemškimi bombami. Britansko Ministrstvo za informiranje naroči produckijo novega propagandnega filma, ki bo ljudem vlil upanje, dvignil moralo, spotoma pa še malce pomežiknil »jenkijem« čez lužo. Kot scenaristko zaposlijo mlado pisateljico ženskih dialogov, Catrin Cole (Gemma Arterton), ki v vrtincu testosterona in političnih pritiskov sprva s težavo ohranja svoj glas, čez čas pa postane »mama« skupine, sklene kup novih prijateljstev ter se na eni točki celo – ne ga srat! – zaljubi. Ker dramaturško formulo itak vsi poznamo in vemo, kam približno stvar pelje, nas v glavnem zanima eno: kako zadeva funkcionira? In odgovor se glasi: pravzaprav sploh ne slabo! Their Finest je brez dvoma najboljši post-An Education (2009) režijski dosežek Lone Scherfig – film je kljub melodramatičnosti, boleči predvidljivosti in schmaltzy feel-good tonu zrežiran z občutkom za detajl (vzame si čas, da liki in okolje v svoji filmski eksistenci »zadihajo«) in mestoma osvežujoče subtilen (gledalca ne mlati po glavi s spolno politiko – glej lanskoletni Hidden Figures, khm); Artertonova se je dokončno znebila typecasta »prikupne tepke« in je kot nosilka zgodbe izredno simpatična in poistovetljiva (njen lik je bojda bežno osnovan na Diani Morgan), družbo pa ji dela še bogat nabor vselej gledljivih britanskih legend (Bill Nighy, Richard E. Grant, Eddie Marsan, Jeremy Irons in Helen McCrory, pa tudi zelo solidna Sam Claflin in Jack Huston). Občutek imam, da bo Their Finest končal kot letošnji predstavnik tiste skupine »utrujeno formulaičnih, a čudežno presenetljivih« filmov – naziv, ki ga je lani pobral Carneyev Sing Street.


Ocena: -7/10