Dunkirk (2017)


IMDB


Evo, da še jaz hitro skočim na tale Dunkirk-vlak in dodam svoje pol centa: brez dvoma gre za Nolanov najbolj tematsko zrel, pripovedno stripped down in metodično discipliniran (post-Memento) film do zdaj. Zadeva je zastavljena kot nekakšen 150-milijonski studijski art projekt, ki se ne naslanja na izumetničene pripovedne mehanizme, »obvezno« humaniziranje glavnih likov in žanrske trope povprečne hollywoodske vojne drame, niti ne na režiserjevo znamenito filozofiranje in neskončne ekspozicije (z izjemo začetnih »pravil« – tri zgodbe, tri časovne linije, classic Nolan), pač pa za svoji glavni orodji izbere molk in t.i. imerzivno cinéma pur, čisti filmski jezik, s katerim vzbudi občutek kocine-dvigujočega naturalizma, nepredvidljivega verižnega toka dogajanja (z nekaj sekvencami me je spomnil na Klimovo mojstrovino Idi i smotri) ter postavi gledalca direktno v sredino peklenske situacije. Žal sem se v drugi polovici spotaknil ob par deus ex machina momentov in ob podaljšan grenko-sladek epilog, ki so me po totalnem navdušenju nad videnim dokončno streznili in spomnili, da vseeno gledam 150 fucking milijonov ameriških dolarjev vredno Nolanovo vizijo britanskega nacionalnega čudeža. Nekaj, kar si očitno lahko privošči – in nazadnje tudi uspešno izpelje – le on.


Ocena: 8/10


 

The Lost City of Z (2016)


IMDB


Nekatera filmska razočaranja so še posebej boleča, predvsem ko gre za ambiciozne produkcijske podvige v rokah talentiranih ljudi. Da težko pričakovani The Lost City of Z ne pade v skupino tistih najboljših oldchool džungelskih psiho-avantur (Herzogova Aguirre in Fitzcarraldo, Coppolova Apocalipse Now, Guerrov El abrazo de la serpiente), v celoti krivim režiserja/scenarista Jamesa Grayja, ki je pri adaptaciji kompleksnega dokumentarnega romana The Lost City of Z: A Tale of Deadly Obsession in the Amazon očitno kolebal med korenitejšim portretiranjem polkovnika Percyja Fawcetta ter neko bolj konvencionalno, širši publiki prijaznejšo biografsko dramo. Končni produkt je tako simplificiran povzetek zadnjih nekaj dekad Fawcettovega življenja, ki me je v svojih 141 minutah minutaže pritegnil, ganil ali kakorkoli drugače engejđal približno toliko, kot povprečna obnova na Wikipediji: liki, za katere mi je gladko dol viselo, niso preveč posrečeno definirani, osrednja ideja o človekovem obsesivnem iskanju »nenajdljivega« (izgubljenega mesta aka. smisla ali boga) se utaplja v balasti nepotrebnih družinskih in vojaških subplotov, ekspedicije same pa, dasiravno prijetne za oko in uho (pohvale direktorju fotografije in skladatelju), v filmu delujejo začuda manj razburljivo od tistih resničnih, opisanih na papirju. Just saying.


Ocena: 6/10


 

Pass Thru (2016)


IMDB


Po desetih letih pisanja, režiranja in igranja v samofinanciranih projektih je Neil Breen, bivši nepremičninski agent in arhitekt, končno prebil medmrežje → klik. Internetna javnost je v njegovem repertoarju štirih »pravih, legitimno mainstream« celovečercev prepoznala najnovejšega predstavnika sodobne marginalne filmske umetnosti ter naslednika tistih kultnih »tako-zanič-da-so-že-dobri« ustvarjalcev (Ed Wood, Tommy Wiseau, David Heavener) – pozornost, ki nevednemu Breenu prija, a nekako ne poči njegovega mavričnega mehurčka: možakar ostaja smešno naiven, neapologetično narcisoiden, nezmožen samorefleksije (kaj šele samoironije), brez najmanjšega pojma o filmski obrti ter še manj o tem, kako se vrti naš svet. V svojem četrtem projektu, Pass Thru, spet prevzame vlogo »odrešitelja«, božanske umetne inteligence iz prihodnosti, ki obišče Zemljo z namenom očiščenja vsega zla (aka. vseh politikov, borznih posrednikov, zvodnikov, bankirjev, generalnih direktorjev, odvetnikov, mehiških preprodajalcev drog in barabinov, ki na ulicah nadlegujejo ubogega invalida); osuplemu gledalcu ponovno servira tokrat še posebej temačen in neprizanesljiv družbeno-političen komentar, ki se iz klasičnega robanjenja čez državo sprevrže v fantaziranje o holokavstu – Mein Kampf style; na koncu pa največji vtis pravzaprav pusti ravno z (nenamernim) avtoportretiranjem svojega lastnega ekscentričnega uma, očitno trpečega za hudim mesijanskim kompleksom in depresijo… še dobro, da si je izbral kariero režiserja in ne politika. No, nekaj pa mu vsekakor gre priznati: njegova strast, vztrajnost in trdo delo (samo poglejte end creditse njegovih filmov!) so čudno navdihujoči. Le koliko talentiranih mulcev z glavo na pravem mestu samo sedi doma in sanjari? Če zmore Breen, zmore vsak. Dobesedno… v s a k.

P.S. če želite, lahko crowdfundate njegovo naslednjo mojstrovino, Twisted, ki jo ta moment snema v Los Angelesu.


Ocena: ??/10


 

Ondskan (2003)


IMDB


Ondskan je lep primer neke filmske adaptacije, ki se svojega source materiala oprijema kot pijanec plota, brez umetniškega poseganja ali izrazite lastne vizije: naj bo drama o mladeničevem zoperstavljanju fašističnemu šolskemu režimu še tako razburljiva, film s prevodom izgubi nekaj tistih ključnih elementov, ki v knjižni predlogi niso del fizičnega dogajanja – likom odvzame kompleksnost (ti so poenostavljeni na zgolj »protagoniste« in »antagoniste«), v osrednjo tematiko (zlo nasilje proti upravičenem nasilju) se ne spušča preveč – ter nas nazadnje pusti z nečim familiarnim in klišejskim, a obenem – zahvaljujoč fantastičnemu kastingu zapomljivih obrazov (naturščik Andreas Wilson v nosilni vlogi, Gustaf Skarsgård v vlogi glavnega bullyja), dobri tempiranosti in sijajnemu vzdušju – tudi neznansko gledljivim ter zadovoljivim. Film do današnjega dne ostaja najboljši režijski podvig Mikaela Håfströma, po številnih nagradah in nominaciji za tujejezičnega oskarja pa tudi njegova vstopnica v tovarno sanj (1408, The Rite, Escape Plan).


Ocena: 7/10


 

Buster’s Mal Heart (2016)


IMDB


Twenty-something režiserka/avtorica Sarah Adina Smith je rosnim letom in (relativno) skromnim izkušnjam navkljub očitno že našla svoj schtick v, kakor pravi sama, »eliptičnih eksistencialnih zgodbah, kjer le norci in čudaki zares razumejo naravo našega sveta«, s svojim drugim celovečercem, Buster’s Mal Heart, pa se je prvič poslužila tudi nekoliko višjega proračuna, večjih igralskih imen (Rami Malek, Kate Lyn Sheil, DJ Qualls, Lin Shaye) ter proper festivalske in kino distribucije. Ti žal ne uspejo povsem prikriti duha po začetniški naivnosti in samoprizanesljivosti: Smithova se po zgledu svojih vzornikov (Paul Thomas Anderson, David Lynch, Charlie Kaufman) na vse pretege trudi dostaviti inteligentno, pomenljivo, zahtevno filmsko izkušnjo, obenem pa ji je malo mar za psihološko kompleksnost, čustveno oprijemljivost ali kakršnokoli poistovetljivost gledalca z osrednjim likom in dogajanjem; svoje na pol razvite ideje skriva za čudovito stiliziranim, a puhlim dreamscapom (precizna estetika, nevrotična glasbena podlaga in nenavaden humor Andersonovega Punch-Drunk Love ter nelinearno pripovedovanje in multiple realnosti Lynchevega Lost Highway), brez najmanjšega pojma, kako bi jih na koncu konkretno zaokrožila. Eh… bolj ko razmišljam, bolj mi gre na živce.


Ocena: +5/10