Leatherface (2017)


IMDB | RT


»There is aboslutely nothing under the mask, which is what makes him so frightening.«
– Gunnar Hansen

Prej bo Filmožer oklican za najbolj popularen blog na svetu, kot si bodo hollywoodski kravatarji upali priznati, da je franšiza The Texas Chain Saw Massacre po štirih dekadah nenehnih predelav, »širjenja mitologije«, »zapolnjevanja lukenj« in »psihološkega seciranja glavnega lika«, po borih blagajniških izkupičkih ter svoji notorično nesmiselni pripovedni liniji, preprosto mrtva. Leto 2017 je tako spet čas, da pozabimo na vse tiste »stare govorice« (prejšnje filme) in tokrat čisto zares(!), enkrat in za vselej razčistimo, kaj se je dejansko(!!) dogajalo s kultnim teksaškim psihopatom v plenicah, da ga bomo pri ponovnih ogledih briljantnega Hooperjevega originala lažje… razumeli? Sočustvovali z njim? Navijali zanj? Imeli drugačno perspektivo dogodkov? Da v resnici gre za tragičen ljubezenski lik? Za superherojskega zlikovca? Za izgubljeno dušo na poti maščevanja? Sure. Zakaj pa ne – raje to, kot pa brezdušno rakotvorno skrpucalo izpod rok sicer zanimivega pariškega režijskega dvojca (À l’intérieur), ki ne deluje niti kot origin story (film je tako irelevanten, da bi ga lahko prodali pod dobesedno katerimkoli imenom), niti kot samostojni predstavnik strašljivega žanra. Ostalih novejših različic si sicer (še) nisem uspel pogledat, a si težko predstavljam kaj bolj nadležnega in mukotrpnega.

P.S. če se kdo sprašuje o moji neaktivnosti na blogu – I blame this movie 😛


Ocena: 2/10


 

Advertisements

Les Égarés (2003)

les egares


IMDB | RT


Post-novovalovcu Andréju Téchinu (Quand on a 17 ans, Les roseaux sauvages) raziskovanje identitete, razreda in intimne medčloveške izkušnje še zdaleč ni tuje, njegov petnajsti celovečerec, Les égarés, ki je obenem tudi njegov prvi poskus adaptiranja knjige (avtor Gilles Perrault), pa pričakovano… no, Téchinovski: režiser iz zgodbe o družini, ki se med begom iz okupiranega Pariza zateče v odmaknjeno podeželsko hišo sredi ničesar, črta vso odvečno melodramo, fizične konflikte in mehanizme, ki bi pripoved lahko pognali v raznorazne smeri, ter se raje zanese na zadržano statičnost, subtilno nakazovanje ter tišino med pogovori, da bi odkril stopnjujoči se čustveni turmoil, ki tiči pod površjem. Očitkov, da film ne ponuja dovolj »mesa« za glodanje in je dramatično nezadovoljiv sicer ne bom popolnoma zanikal (francoz ima še vedno problem z zaključevanjem svojih filmov), a če ste se – tako kot jaz – pripravljeni prepustiti njegovemu zasanjanemu toku, vznemirljivi vzdušnosti ter sprotnemu raziskovanju kompleksnih likov, ga nikar ne spreglejte.


Ocena: 7/10


 

Mother! (2017)

mother


IMDB | RT


Najbolj nadležen aspekt Aronofskyjeve horror-drame Mother! je dejstvo, da gre za tako samozavestno, agresivno, »na vrat na nos« alegorijo (spoiler: film je pravzaprav nekoliko svobodna adaptacija prve knjige Stare zaveze), da v resnici lahko deluje zgolj in samo na enem nivoju – kot direktna alegorija; čeprav se na površju poskuša zamaskirati v podobo home invasion srhljivke, so njeni dramatični nastavki, liki ter interakcije med njimi tako neorganski, predisponirani in vedno v službi neke »večje slike« – ne glede na gledalčevo poznavanje/zavedanje te »slike« –, da preprosto ne stečejo. No, vse do fascinantne druge polovice, ko film pod lastno težo dokončno izbruhne izza svojih okvirjev v popolnoma samozavedajoč, absurden, celo komičen finale, s katerim Aronofsky zelo, hm, nazorno izrazi svojo nejevero in razočaranje nad sodobnim stanjem sveta (scenarij je v navalu jeze bojda zaključil le v nekaj dneh) ter žalostno samorealizacijo o nečemu, nad katerim je bil v preteklosti nedvomno fasciniran.


Ocena: +6/10


 

Córki dancingu (2015)


IMDB | RT


Če že zdaj vihate nosove nad prihajajočim Disneyevim live action remejkom/spinoffom/rebootom animirane klasike The Little Mermaid (1989), potem vas utegne zanimati celovečerni prvenec Agnieszke Smoczyńske, Córki dancingu – verjetno najbolj utrgana filmska upodobitev te zgodbe do zdaj. Za razliko od pogosto omiljenih otroških priredb, Smoczyńska nima nobenega problema z baziranjem ogrodja svojega filma v temačni originalni povesti Hansa Christiana Andersena (1837) in krvavih poljskih folklorah o varšavskih sirenah, tega pa nato skozi prizmo svoje specifične vizije spreobrne v moderno, energično, neobrzdano, visoko stilizirano, izvenžanrsko, »videospotsko« in nasploh težko opredeljivo kinematično norijo, ki je približno tako osupljiva in offbeat, kot je plehka in čustveno odtujena, a si zavoljo režiserkine kreativnosti ter njenega stremenja k originalnosti nazadnje vseeno zasluži pass.

P.S. props skupini Ballady i Romanse za neverjetno catchy retro-pop soundtrack!


Ocena: 6/10


 

An Open Secret (2014)


IMDB | RT


An Open Secret – »film, ki ga je Hollywood na vse pretege poskušal zatreti« – je prvi iz serije exposé dokumentarcev Amy Berg (Deliver Us from Evil, Prophet’s Prey, West of Memphis), ki bi ga označil za oportunistično »na vrat na nos« razočaranje. Ne razumite me narobe – problematika spolne zlorabe otrok v entertainment biznisu vsekakor je vredna temeljite obdelave, režiserkin direkten »jasno in glasno« pristop pa še kako primeren, a film s svojo vprašljivo prezentacijo namesto teh prej demonstrira nekaj drugega: projekt, ki se znašel pod neusmiljeno roko politike, zakona in nesrečnih okoliščin (pritiski hollywoodskih studiev, lažne obtožbe ene od glavnih prič) ter v post-produkciji nenehno spreminjal svojo obliko. Da bi svoj načrt vseeno efektivno izpeljala, je bila Bergova tako primorana potegniti kar nekaj bližnjic (lažno pričanje je v filmu vseeno uporabila sebi v prid), izpustiti širši kontekst (kje so deklice?), za dodaten šus v gledalčevo srce poslužiti se cenene čustvene manipulacije (jokavi pop štiklci), nazadnje pa svojo še vedno neurejeno in (pre)natrpano kino različico zaokrožila v bridek poklon prizadetim in oglas za klic v sili. Se pravi vse, kar mi gre pri sodobnih dokumentarcih na živce. Škoda.


Ocena: -6/10