Nuts! (2016)

nuts


IMDB


Bizarno življenje doktorja Johna Romulusa Brinkleyja (v kolikor tega imena ne poznate – in verjetnost, da ga ne poznate, je velika, kar je tudi eden od razlogov, zakaj film tako dobro deluje – vam polagam na srce, da si Nuts! ogledate na »hladno« in šele nato nadaljujete z branjem) bi lahko proučili z več vidikov ameriškega zgodovinarstva, od položaja medijev in politične sociologije, do medicine v času med svetovnima vojnama. Režiserka Penny Lane se teh (bolj ali manj) dotakne samo mimogrede, medtem ko se v glavnem fokusira na tisti najbolj očiten, površinski aspekt zgodbe: na veščino manipuliranja. Ta izbira se je nazadnje izkazala za zelo učinkovito – Lane ni posnela le biografije o vrhunskem ameriškem sleparju dvajsetega stoletja, temveč je z njo vseskozi manipulirala tudi nas, gledalce, tako s pripovedjo, kot s samo formo. »Hoteli smo se poigrati s konvencijami dokumentarca, da bi dokazali bistvo… filmarji, predvsem ustvarjalci dokumentarcev, ves čas manipulirajo z informacijami in gledalci se morajo tega zavedati,« pravi. Film, zastavljen kot miks dokumentarca, video eseja in animirane adaptacije Brinkleyeve »biografije«, tako gledalca ves čas bega, se igra z njegovo percepcijo in testira njegov zamik nejevere, norčava vizualna podoba in humor, ki spominjata na tiste Youtube učne lekcije tipa The School of Life, pa sta puh svežega zraka in v kontekstu delujeta perfektno. Upam, da se nekoč najde nekdo, ki bo ta nor, neraziskan in močno relevanten delček zgodovine obdelal še malo bolj jedrnato.

Nuts! si lahko ogledate tukaj.


Ocena: 6.5/10


Juste la fin du monde (2016)

its-only-the-end-of-the-world-english-poster


IMDB


»Večina svetovnih problemov se začne v družini,« so besede, s katerimi je Xavier Dolan predstavil svoj najnovejši film na lanskemu TIFF-u in obenem besede, ki slednjega perfektno opišejo. Ko prvič spoznamo glasno, nevrotično, agresivno družino iz Juste la fin du monde, nam takoj postane jasno, zakaj se je Louis, ki se po dvanajstih letih vrne nazaj domov, da bi svojim »najbližjim« naznanil pomembno novico, takrat odločil spakirati kufre in ji pobegniti. Hkrati nam postane jasno tudi, da gledamo film, posnet po gledališki igri – scenarij je (v primerjavi z večino prejšnjih režiserjevih projektov) malček bolj obrzdan in discipliniran, po drugi strani pa mu manjka nekaj človečnosti: liki so nastopaški, vedno karikirani v en ali drug ekstrem in (z nekaj izjemami) težko poistovetljivi kot ljudje. Film je statičen, a ga pred teatraličnostjo reši Dolanov značilen kinematičen pristop (»Dolanizem«), kjer ne manjka hipnotičnih montažnih sekvenc, igranja z barvno paleto ter kontrastiranja pop hitov s tihim soundtrackom Gabriela Yareda (The English Patient), ki so v nekaterih prizorih (predvsem v momentih intenzivnih notranjih čustvenih izbruhov glavnega lika) zelo učinkoviti, v drugih pa izpadejo nekoliko samovšečno. Lepo je videti, da se Dolan še vedno drži svoje smeri in razvija svoj stil, hkrati pa vse bolj prodira v širšo mainstream podzavest, privablja več znanih igralskih imen ter višje budgete. Bomo videli, kako se bo odrezal s svojim angleškogovorečim prvencem.


Ocena: 6.5/10


 

Rules Don’t Apply (2016)

rulesdontapply-one-sheet


IMDB


Ko pride do filmskega upodabljanja vzdušnosti zlate dobe Hollywooda, smo pri starem mačku Warrenu Beattyju v varnih rokah; Rules Don’t Apply, njegov sanjski projekt, ki naj bi ga planiral že več desetletij, pa je v prvi vrsti točno to – ljubezensko pismo nekemu prostoru in času. Kako je potemtakem mogoče, da takšen projekt, svojim velikim ambicijam ter gori talenta navkljub, nazadnje konča kot “napol pečena”, dolgovezna zmešnjava? Težko rečem. Morda je kriv scenarij, v katerem se dve neuravnovešeni polovici (na eni strani romantična zgodba dveh mladostnikov, na drugi pa šaljiv kvazibiografski portret ekscentričnega mogotca Howarda Hughesa), čeprav zanimivi vsaka zase, skupaj nekako ne poklapata; morda brzinski tempo in naravnost obupna montaža (film so obdelovali štirje montažerji), ki močno dišita po naknadnem vmešavanju studia; najbrž pa kar kombinacija vsega naštetega. Mislim, da ga boste bolje odnesli z ogledom lanskoletnih in v marsikaterem pogledu podobnih Café Society (Woody Allen) ter Hail, Caesar! (brata Coen), ali pa – še bolje – z Linklaterjevim Me and Orson Welles izpred nekaj let.


Ocena: 5.5/10


Otesánek (2000)

vzu50hwfonqos0t2gm6luwycjwi


IMDB


Na prste ene oskubljene roke bi lahko preštel, koliko čeških filmov sem pogledal v svojem življenju. Da bi malo nadoknadil, sem se odločil posrfati med vsemi “Jani” češke kinematografije ter nazadnje naletel na Jana Švankmajerja – nadrealista, animatorja ter avtorja šestih celovečercev (in vsaj 4x toliko kratkih filmov), po katerem naj bi se zgledovali celo zahodnjaški režiserji, med drugimi tudi Terry Gilliam. Otesánek, njegov četrti projekt, temelji na češki pravljici iz 19. stoletja, ki se v duhu Rdeče kapice, Ostržka in podobnih folklor poigrava z vrsto najbolj primarnih človekovih strahov – od fobije pred migajočimi neživimi objekti, do demonskih novorojenčkov z nepotešljivo lakoto – ter nemudoma prikliče spomin na Lynchov Eraserhead, zgodnja dela Cronenberga, H.P. Lovecrafta in druge. Švankmajer eksperimentira tako z žanri (pravljičnosti in humorju kontrastirata groza in kri), kot s formo (pravljica v pravljici), najbolj pa (ponovno) navduši z obrtniško dovršenostjo, ki jo v svojem “fohu”, v tem času zgodovine, obvlada tako kot nihče drug na planetu – neobičajno spajanje 2D/3D stop motion animacije z živimi posnetki daje filmu prav posebno teksturo, kakršno bi težko dosegli z računalniško animacijo, ta pa je najbolj izrazita v čudaških, sanjskih sekvencah magičnega (nad)realizma, kjer se vsakodnevni predmeti nenadoma požvižgajo na vse naravne zakone ter začnejo prevzemati najbolj nenavadne, žive oblike. Režiserjeva unikatna vizija bo še zadnjič zaživela v njegovem poslovilnem delu z naslovom Hmyz (Insects), ki naj bi izšlo že letos.


Ocena: 7/10


The Congress (2013)

The Congress poster


IMDB


V bližnji prihodnosti megalomanski hollywoodski studii pridejo do točke, ko se jim zaradi hiperprodukcije neskončne filmske zabave ne splača več investirati v igralce, zato ustvarijo celo novo generacijo njihovih digitalnih dvojnikov. Takšna usoda na “stara leta” doleti tudi Robin Wright (v filmu odigra kar sama sebe), ki je nenadoma postavljena pred ultimat: ali nadaljuje svoje življenje z životarjenjem (he he, očitno so spregledali njeno odlično predstavo v seriji House of Cards), ali pa svojo podobo proda studiu. Čeprav je drama o propadajoči igralki srce zgodbe, je tisti resnično impresivni aspekt filma pravzaprav Folmanova (Waltz Mit Bashir) in Lemova vizija sveta, ki je pod taktirko vladajoče filmske industrije porinjen skozi tehnološko revolucijo. Izraz “Hollywood, tovarna sanj” tekom zgodbe doseže čisto nov pomen – zdaj niso več filmi tisti, ki nam odpirajo vrata v sanjske svetove, ampak to funkcijo prevzame prav posebna halucinogena droga, s katero gledalec dobesedno živi svoje sanje na neposreden način, brez ekrana, brez omejitev, v kakršnikoli podobi. Rezultat je na koncu tako bizaren, da je fizično doumljiv le v obliki animacije (t.i. “Restricted Animated Zone”, kjer se film dobesedno spremeni v animiranko), na tej točki pa The Congress resnično zaživi – koncentracija detajlov v tem psihedeličnem animiranem svetu je neverjetna ter služi kot podlaga neštetim poklonom (od zimzelenih popkulturnih podob, klasičnih animiranih motivov legendarnega Davea Fleischerja (Popeye, Betty Boop) in Renéja Lalouxa (La planète sauvage), do direktnih pomežikov Kubricku), istočasno pa vzbudi pristen občutek tujega, apokaliptičnega in izvenzemeljskega. Proti koncu animacija povsem zasenči svojo čudno neuravnovešeno pripoved, ki se žal izgubi nekje med halucinacijami in sanjami glavnega lika, s seboj pa prinese tudi nekatere nedoslednosti in nelogičnosti (vmesni časovni preskoki, kolektivno izkustvo alternativne realnosti). Film takšnim kiksom navkljub ostaja zabavna satira, domiselna kritika potrošniške kulture, meditacija o identiteti in samopodobi, ter predvsem vizualno unikatna izkušnja, ki – če že ne drugega – vsaj poskusi preseči ustaljene okvirje žanra.


Ocena: 7/10