by

Cléo de 5 à 7 (1962)

cleo

IMDB | RT

Agnes Varda je že v svojem impresivnem prvencu La Pointe-Courte (1955) brez kakršnegakoli predznanja o filmski obrti kar tako prosto po prešerno kombinirala dva nasprotujoča si stila – dokumentarističen cinéma vérité na eni strani in izumetničeno fiktivno pripoved na drugi; konkretno uravnoteženo in kontekstualno pomenljivo simbiozo obeh pa dejansko ujela šele dobrih sedem let (in po kopici kratkih projektov) kasneje, z drugim celovečercem, v katerem je lastno fascinacijo nad kinematičnim vandranjem po Parizu ter beleženjem tedanjega zeitgeista kanalizirala kar direktno skozi POV osrednjega lika, Cleo – plehke, vase zagledane, a postopoma bolj in bolj ozaveščene pop-zvezdnice, potem ko ji zaskrbljujoči rezultati iz zdravniškega pregleda zamajejo celoten pogled na svet. Cleo je zgolj še en Vardin film čez katerega res nimam jajc kakorkoli pizdariti, saj podobno kot velika večina njenih ostalih projektov izvira iz neke popolnoma čiste, nedolžne, celo naivne artistične cone nenehnega odkrivanja in eksploracije filmskega jezika: slikosuk je prisrčno »oškrbljen okrog vogalov« in celo terja manjši zamik nejevere (prenatrpana devetdesetminutna pripoved naj bi pokrila »real-time« dveh ur), a pod majavim površjem kipi od svežih idej, kreativnosti in navdihujoče mladostniške zagnanosti – karakteristik, ki jih je avtorica čudežno uspela ohranit vse do svojih devetdesetih.

P.S. dva palca gor za zabaven cameo režiserkinih kolegov, Jeana-Luca Godarda in Ane Karine!

Ocena: 9/10

Advertisements
by

Lean on Pete (2018)

IMDB | RT

»Will make you weep for the boy and the horse who loves him.«

– JM, Wall Street Journal

Bitch please. Včasih se mi zdi, da nas priljubljena produkcijska firma A24 prav namerno zajebava in na okoli prinaša s svojimi, na tej točki že notorično zavajajočimi prikolicami. Močno dvomim, da se bodo kaki normiji pretirano navduševali nad sicer izvrstno izpeljanim, a morečim eksistencialnim downerjem (posnetim po nagrajeni noveli Lean on Pete Willyja Valutina) o mladem brezdomcu in njegovem obupanem lovu za izgubljeno cono udobja, potem ko jim je napovednik filma jasno obljubljal »navdihujočo družinsko dramo o neomajnem prijateljstvu med dečkom in magičnim konjem« (avtor zgornjega citata je verjetno zgrešil dvorano 12 in šel gledat Ferdinanda). Marketing na stran; če bo Andrew Haigh (Weekend, 45 Years) takole držal svoj track record, se ima kmalu uvrstiti na sam vrh meni najljubših kontemporarnih filmskih humanistov, vštric Kenu Loachu, bratoma Dardenne, Seanu Bakerju, Kelly Reichardt, Linklaterju in še komu.

Ocena: 8/10

by

Meari to majo no hana (2017)

IMDB | RT

Biti naslednik legendarnega studia Ghibli in čuvar njegove štiridesetletne zapuščine ni mačji kašelj, zato sta me na frišno osnovan studio Ponoc (fun fact: ime »Ponoc« izvira iz srbohrvaškega »ponoć«) in njegov težko pričakovani prvenec Meari to majo no hana kar konkretno pritegnila. Od firme, ki imensko in konceptualno simbolizira »nov dan« oziroma »nov začetek« sem sicer pričakoval malo manj obupanega šlepanja po ikonografiji najbolj poznanih del svojega predhodnika (mlada čarovnica z metlo iz Kiki, visoko v oblakih lebdeči steampunkovski gradovi iz Lapute, brezoblični stvori in neskončno dolga stopnišča iz Chihiro, mistični gozdovi iz Totora in Nausicë, itd.), a težko rečem, da me slednje kakorkoli preseneča: dolgoletni Ghiblijev animator Hiromasa Yonebayashi se omenjenim mojstrovinam razumljivo pokloni z dobro merico rešpekta in občutkom za detajl, žal pa je kot samostojen pripovedovalec in snovalec taktilnih domišljijskih svetov precej konvencionalno-komercialno naravnan in, sori, nima za burek proti starim mačkom. Dodaten šus v samozavest je še novica, da se bo Miyazaki (in z njim Ghibli) nazadnje vseeno priguncal iz penzije – ima že napovedan nov film za 2021. I ain’t complainin’.

Ocena: 6/10

 

by

The 15:17 to Paris (2018)

fifteen_seventeen_to_paris

IMDB | RT

Če je staremu Clintu s prejšnjim filmom še nekako uspelo (po ovinkih) razvleči bliskoviti real-life event v dramatično zadovoljiv celovečerec, njegov najnovejši poskus – navdihujoča zgodba o trojici mladih Američanov, ki so avgusta 2015 med popotovanjem po Evropi junaško knokavtali oboroženega terorista – taistega tretmaja žal ni shendlal: The 15:17 to Paris je kinematična grozota nenamerno hilaričnih proporcij, ki si v slabi uri in pol minutaže na vse pretege trudi upravičiti svoj obstoj, a je kontekst njene osrednje herojščine preprosto premalo mesen, prezentacija pa tako boleče nerodna (zanimiv marketinški gimmick »resničnih herojev, ki igrajo same sebe« gre rakom žvižgat že v prvi sceni), transparentna in nekonsistentna, da bi film, v kolikor bi si Eastwoodu upal pripisati vsaj kanček samoironije, skoraj lahko dojemali kot zavestno kljubovanje konvencijam biografskega filma ter zvito študijo paranoične »post-9/11« generacije mladih konservativcev. Meanwhile… uganka, kako je ta 30-milijonski studijski etnografski eksperiment sploh ugledal luč sveta, ostaja. Impresivno, pravzaprav.

Ocena: +3/10

 

by

Céline et Julie vont en bateau (1974)

celine and julie

IMDB | RT

S kakšnim podrobnejšim opisom te eliptične Rivettejeve mojstrovine se raje ne bom smešil, saj 1) ne upam trditi, da sem jo že po prvem ogledu v celoti doumel, 2) nočem pokvariti presenečenja, in 3) njena poanta (IMO) ne leži v sistematičnem razčlenjevanju teksta in iskanju skritih simbolov, temveč v bolj primarni senzorični izkušnji in miselnem procesu gledalca: tako kot se Celine in Julie, na začetku zgolj pasivni opazovalki, sčasoma odločita poseči v tujo narativo/realnost in jo po svoje manipulirati, tako se tudi mi, pasivni gledalci, sprva osupli nad absurdno triurno pripovedjo, kmalu prepustimo glodanju nerazvozljivih zagonetk in srkanju nje opojnih kinematičnih sokov. C’est ça! To je to! »Kinematičen« – en sam pridevnik, ki verjetno najbolje opiše Céline et Julie vont en bateau; igriva, samozavedajoča se metapripoved in očarljiva la nouvelle vague-ovska vizija Pariza kreirata teksturo čistokrvne filmske magije, ki transcendira onkraj zaslona ter nas znova in znova vleče nazaj k sebi. Magnifique.

P.S. ne vem koga vse David Lynch smatra za svoj navdih, a njegov Mulholland Dr. je praktično rimejk tega filma 🤯

Ocena: 9/10