by

Meari to majo no hana (2017)

IMDB | RT

Biti naslednik legendarnega studia Ghibli in čuvar njegove štiridesetletne zapuščine ni mačji kašelj, zato sta me na frišno osnovan studio Ponoc (fun fact: ime »Ponoc« izvira iz srbohrvaškega »ponoć«) in njegov težko pričakovani prvenec Meari to majo no hana kar konkretno pritegnila. Od firme, ki imensko in konceptualno simbolizira »nov dan« oziroma »nov začetek« sem sicer pričakoval malo manj obupanega šlepanja po ikonografiji najbolj poznanih del svojega predhodnika (mlada čarovnica z metlo iz Kiki, visoko v oblakih lebdeči steampunkovski gradovi iz Lapute, brezoblični stvori in neskončno dolga stopnišča iz Chihiro, mistični gozdovi iz Totora in Nausicë, itd.), a težko rečem, da me slednje kakorkoli preseneča: dolgoletni Ghiblijev animator Hiromasa Yonebayashi se omenjenim mojstrovinam razumljivo pokloni z dobro merico rešpekta in občutkom za detajl, žal pa je kot samostojen pripovedovalec in snovalec taktilnih domišljijskih svetov precej konvencionalno-komercialno naravnan in, sori, nima za burek proti starim mačkom. Dodaten šus v samozavest je še novica, da se bo Miyazaki nazadnje vseeno priguncal iz penzije – ima že napovedan nov film za 2021. I ain’t complainin’.

Ocena: 6/10

 

Advertisements
by

The 15:17 to Paris (2018)

fifteen_seventeen_to_paris

IMDB | RT

Če je staremu Clintu s prejšnjim filmom še nekako uspelo (po ovinkih) razvleči bliskoviti real-life event v dramatično zadovoljiv celovečerec, njegov najnovejši poskus – navdihujoča zgodba o trojici mladih Američanov, ki so avgusta 2015 med popotovanjem po Evropi junaško knokavtali oboroženega terorista – taistega tretmaja žal ni shendlal: The 15:17 to Paris je kinematična grozota nenamerno hilaričnih proporcij, ki si v slabi uri in pol minutaže na vse pretege trudi upravičiti svoj obstoj, a je kontekst njene osrednje herojščine preprosto premalo mesen, prezentacija pa tako boleče nerodna (zanimiv marketinški gimmick »resničnih herojev, ki igrajo same sebe« gre rakom žvižgat že v prvi sceni), transparentna in nekonsistentna, da bi film, v kolikor bi si Eastwoodu upal pripisati vsaj kanček samoironije, skoraj lahko dojemali kot zavestno kljubovanje konvencijam biografskega filma ter zvito študijo paranoične »post-9/11« generacije mladih konservativcev. Meanwhile… uganka, kako je ta 30-milijonski studijski etnografski eksperiment sploh ugledal luč sveta, ostaja. Impresivno, pravzaprav.

Ocena: +3/10

 

by

Céline et Julie vont en bateau (1974)

celine and julie

IMDB | RT

S kakšnim podrobnejšim opisom te eliptične Rivettejeve mojstrovine se raje ne bom smešil, saj 1) ne upam trditi, da sem jo že po prvem ogledu v celoti doumel, 2) nočem pokvariti presenečenja, in 3) njena poanta (IMO) ne leži v sistematičnem razčlenjevanju teksta in iskanju skritih simbolov, temveč v bolj primarni senzorični izkušnji in miselnem procesu gledalca: tako kot se Celine in Julie, na začetku zgolj pasivni opazovalki, sčasoma odločita poseči v tujo narativo/realnost in jo po svoje manipulirati, tako se tudi mi, pasivni gledalci, sprva osupli nad absurdno triurno pripovedjo, kmalu prepustimo glodanju nerazvozljivih zagonetk in srkanju nje opojnih kinematičnih sokov. C’est ça! To je to! »Kinematičen« – en sam pridevnik, ki verjetno najbolje opiše Céline et Julie vont en bateau; igriva, samozavedajoča se metapripoved in očarljiva la nouvelle vague-ovska vizija Pariza kreirata teksturo čistokrvne filmske magije, ki transcendira onkraj zaslona ter nas znova in znova vleče nazaj k sebi. Magnifique.

P.S. ne vem koga vse David Lynch smatra za svoj navdih, a njegov Mulholland Dr. je praktično rimejk tega filma 🤯

Ocena: 9/10

by

3 Godfathers (1948)

IMDB | RT 

Fordov božični film. Čeprav ga na raznih internetnih listah »najbolj ikoničnih povojnih vesternov«, ki jih je Američan v obdobju 1945–50 šopal kot po tekočem traku (My Darling Clementine, Fort Apache, She Wore a Yellow Ribbon, Wagon Master, Rio Grande), pač ne bomo našli, očitno gre za njegov oseben ljubiteljski projekt (popularno novelo The Three Godfathers Petra B. Kyna je prvič adaptiral že leta 1919) in še zadnji callback k dobrim starim predstavnikom žanra, preden se je (do nadaljnega) poslovil od lahkotnega eskapizma. Film, dasiravno brezhibno zrežiran, lep na oko (dobrodošla Winton Hoch in Technicolor!) ter uživaško kratkočasen, dramaturško ni najbolj uravnovešen: pripoved iz vznemirljive fordovske avanture v drugi polovici nenadoma skrene v sentimentalno priredbo svetopisemske fabule o Sv. treh kraljih in malem Jezusu (trije botri – trije kralji, get it?), pri tem pa skozi okno zaluča vsakršno subtilnost in verjetnost. Če bi bil »Pappy« sposoben vsaj zrnca samoironije, bi 3 Godfathers danes v očeh sodobnega ciničnega gledalca lahko veljal za več od zgolj nerodno-simpatičnega produkta specifičnega časa.

Ocena: 7/10

 

by

Kono sekai no katasumi ni (2016)

IMDB | RT

Kono Sekai no Katasumi ni povzdvigne koncept »vojnega slice of life animeja« na povsem drug nivo, onkraj Takahatove morbidne mojstrovine Hotaru no haka (Grave of the Fireflies, 1988), bolj proti teritoriju povojnih humanistov, Keisuke Kinoshita, Kaneta Shinda ter celo Yasujira Ozuja. V Hirošimo postavljena pripoved se »velike slike« takne zgolj posredno (mimoidoče bojno ladjevje, občasen trušč v daljavi), saj njen pravi fokus leži na mundanih prigodah povprečnih malomeščanov ter njihovem brezskrbnem, globoko v tradiciji in rutini zakoreninjenem mehurčku, ki ga bo prej ali slej presenetil (figurativen in dobeseden) pok. Film utegne biti mučna izkušnja za gledalca, a – ironično – ne zaradi osrednje tragedije in vseprisotnega gorjá, temveč bolj kot rezultat Katabuchijevega eksperimentalnega podajanja zgodbe, ki vam bo bodisi ugajalo ali pa šlo izredno na jetra: brzinski tempo, vinjetna pripoved in grobi prehodi med scenami zares učinkujejo predvsem v (superiorni) drugi polovici, na dolgi rok pa se izkažejo za sila naporno in čustveno odbijajočo potezo, ki jo – tako kot film sam – precej lažje občudujem kot obožujem.

Ocena: -7/10