Agnes Varda je že v svojem impresivnem prvencu La Pointe-Courte (1955) brez kakršnegakoli predznanja o filmski obrti kar tako prosto po prešerno kombinirala dva nasprotujoča si stila – dokumentarističen cinéma vérité na eni strani in izumetničeno fiktivno pripoved na drugi; konkretno uravnoteženo in kontekstualno pomenljivo simbiozo obeh pa dejansko ujela šele dobrih sedem let (in po kopici kratkih projektov) kasneje, z drugim celovečercem, v katerem je lastno fascinacijo nad kinematičnim vandranjem po Parizu ter beleženjem tedanjega zeitgeista kanalizirala kar direktno skozi POV osrednjega lika, Cleo – plehke, vase zagledane, a postopoma bolj in bolj ozaveščene pop-zvezdnice, potem ko ji zaskrbljujoči rezultati iz zdravniškega pregleda zamajejo celoten pogled na svet. Cleo je zgolj še en Vardin film čez katerega res nimam jajc kakorkoli pizdariti, saj podobno kot velika večina njenih ostalih projektov izvira iz neke popolnoma čiste, nedolžne, celo naivne artistične cone nenehnega odkrivanja in eksploracije filmskega jezika: slikosuk je prisrčno »oškrbljen okrog vogalov« in celo terja manjši zamik nejevere (prenatrpana devetdesetminutna pripoved naj bi pokrila »real-time« dveh ur), a pod majavim površjem kipi od svežih idej, kreativnosti in navdihujoče mladostniške zagnanosti – karakteristik, ki jih je avtorica čudežno uspela ohranit vse do svojih devetdesetih.
P.S. dva palca gor za zabaven cameo režiserkinih kolegov, Jeana-Luca Godarda in Ane Karine!
Ocena: 9/10