Manakamana (2013)

manakamana_poster


IMDB


Na pobočjih nepalskega okrožja Gorkha stoji tempelj Manakamana (mana = srce, kamana = želja), sveto domovanje boginje Bhagavathi, kamor se verniki še danes zatekajo v upanju, da jim bo gospa izpolnila željo. Ostareli lokalci se z začudenjem in nostalgijo spominjajo starih pešpoti do templja, ki so od obiskovalcev nekoč terjale tridnevni pohod, danes pa jih do vrha v manj kot desetih minutah dostavi žičnica, ter čudovite domače pokrajine, ki so jo kar naenkrat preplavili številni hoteli in nove hiše. Najbrž je ravno ta presunljiv trk med dvema svetovoma navdihnil Pacha Veleza in Stephanie Spray, da sta za svoj etnografski filmski projekt o Manakamani izbrala tako neobičajen pristop – kamero sta fiksirala kar v eno izmed gondol ter v real-time, v enem samem kadru posnela vrsto sedečih obiskovalcev (domačinov, turistov, živali), ki so skozi pogovore (ali tišino) reflektirali lastno izkušnjo s tem krajem. Gre za zanimiv gimmick, ki resnično fukncionira v enem samem pogledu – gledalcu omogoči izkustvo prostora in časa skupaj z liki (podobne tehnike se je manj pretenciozno posluževal Kang rinpoche, o katerem sem že pisal) – obenem pa si s svojo prostorsko in časovno omejenostjo zastira vpogled v širši (in precej bolj zanimiv) družbeno-zgodovinsko-geografski kontekst. Ne navaja dejstev, ne zastavlja vprašanj in ne išče odgovorov. Preprosto… je. Ne bom rekel, da od filma nisem imel nič; cenim ga kot avantgarden slice of life eksperiment, a po desetminutnem strmenju v kozjo rit se človek začne spraševat o njegovem namenu.


Ocena: 6/10


Their Finest (2016)


IMDB


1940. London se trese pod nemškimi bombami. Britansko Ministrstvo za informiranje naroči produckijo novega propagandnega filma, ki bo ljudem vlil upanje, dvignil moralo, spotoma pa še malce pomežiknil »jenkijem« čez lužo. Kot scenaristko zaposlijo mlado pisateljico ženskih dialogov, Catrin Cole (Gemma Arterton), ki v vrtincu testosterona in političnih pritiskov sprva s težavo ohranja svoj glas, čez čas pa postane »mama« skupine, sklene kup novih prijateljstev ter se na eni točki celo – ne ga srat! – zaljubi. Ker dramaturško formulo itak vsi poznamo in vemo, kam približno stvar pelje, nas v glavnem zanima eno: kako zadeva funkcionira? In odgovor se glasi: pravzaprav sploh ne slabo! Their Finest je brez dvoma najboljši post-An Education (2009) režijski dosežek Lone Scherfig – film je kljub melodramatičnosti, boleči predvidljivosti in schmaltzy »feel good« tonu zrežiran z občutkom za detajl (vzame si čas, da liki in okolje v svoji filmski eksistenci »zadihajo«) in mestoma osvežujoče subtilen (gledalca ne mlati po glavi s »spolno politiko« – glej lanskoletni Hidden Figures, khm); Artertonova se je dokončno znebila typecasta »prikupne tepke« in je kot nosilka zgodbe izredno simpatična in poistovetljiva (njen lik je bojda bežno osnovan na Diani Morgan), družbo pa ji dela bogat nabor vselej gledljivih britanskih legend (Bill Nighy, Richard E. Grant, Eddie Marsan, Jeremy Irons in Helen McCrory, pa tudi zelo solidna Sam Claflin in Jack Huston). Občutek imam, da bo Their Finest končal kot letošnji predstavnik tiste redke skupine »zdrkanih, a čudežno nadpovprečnih« filmov – naziv, ki ga je lani pobral Carneyev Sing Street.


Ocena: -7/10


Salt and Fire (2016)


IMDB


Wernerju Herzogu je z najnovejšim »nedokumentarcem« uspel totalen overkill: preprosta, direktno zasnovana fabula, centrirana okrog ekološke katastrofe bolivijskega slanišča Salar de Uyuni (v literarni predlogi Toma Bissella pravzaprav gre za Aralsko jezero), se šibi pod težo neumestnih idej in čudnih vzporednic, ki jih Herzog prosto po Prešernu vleče med južnoameriško mitologijo (brata Huascar in Atahualpa), cerkveno abstraktno umetnostjo (freska v rimski Triniti Dei Monti) in sliko neizogibne človeške apokalipse (bobneč ogenj vulkana pod debelo plastjo soli), svojo vijugasto »ne tič ne miš« pripoved pa nazadnje predvidljivo zaokroži v slogu novodobne bajke, moralke o brezbrižnem človekovem odnosu do matere narave, s sklepnim prizorom, v katerem grupa glavnih likov z vozičkom in šampanjcem privablja vesoljce… oh, Herzog. Čeprav zadeva na papirju deluje relativno mikavno, jo v praksi dokončno potunka nerodna izvedba (mestoma obupna kamera, smešno »blokiranje« scen in nespretno usmerjanje igralcev), ki jo nekateri pripisujejo režiserjevemu distinktivnemu stilu, po mojem pa prej gre za posledico (pre)natrpanega urnika snemanja, ki so ga bili filmarji prisiljeni izpeljati v dveh tednih. Be that as it may; v svoji ponesrečenosti, ekscentričnosti in dobronamernosti je Salt and Fire preveč simpatičen, da bi ga ne priporočal v ogled.

P.S. zanimiva glasbena podlaga danskega čelista Ernsta Reijsegera bojda vključuje tudi glasove pevskega zbora »slovenskih pastirjev«.


Ocena: 5/10


Marina Abramović: The Artist Is Present (2012)


IMDB


Če umetnino definiramo kot »delo, ki iluminira umetnikovo osebno izkušnjo ter projicira resnico o našem svetu in času«, potem je performance art oz. po naše performativna umetnost (vsaj v teoriji) njena najčistejša oblika – odvija se v sedanjosti, v neposrednem stiku z gledalcem, brez medija –, na drugi strani pa zaradi svoje ekstremne, sebične in pretenciozne narave lahka tarča cinizma in neprivlačna za širšo publiko. Dokumentarec o »babici« te umetniške panoge, Marini Abramović, ki ga je HBO pod okriljem newyorškega MoMA sproduciral vzporedno z njeno pripravo na ekshibicijo The Artist is Present (2010), nas poskuša prepričati v nasprotno: kako lahko neobetavna premisa (trimesečno nemo sedenje na stolu in spogledovanje z gosti) v praksi rezultira v tako intenzivno transcendentno izkušnjo? Film nas, kako osvežujoče!, ne bombardira z nepotrebnimi biografskimi detajli o Abramovićevi, temveč si vzame čas in zajeten del svoje minutaže (skoraj polovico filma) nameni sami ekshibiciji, kjer dokumentira vrsto fascinantnih, pogosto ganljivih srečanj med umetnico in naključnimi obiskovalci muzeja, ter izzove poglobljeno razmišljanje o naravi, vlogi in izkustvu (performativne) umetnosti kot intenzifikatorici življenja in samozavedanja, medtem ko ga bodo skeptiki na drugi strani dojemali predvsem kot showcase človeške naivnosti, črednega nagona, oportunističnih kvazi art gimmickov ter častilcev hudiča. »Sodoben svet je tako brzinski, da se imamo ljudje komaj še zmožnost koncentrirati,« ugotavlja eden od gostov. »Marina upočasni naše možgane. Od nas zahteva, da se ustavimo in se ji posvetimo. Tega nismo vajeni. Spremeni nas. Vizualizira naš čas.« Mja, včasih je za čustveno reakcijo potreben le preprost, iskren medčloveški stik. Potemtakem smo res vsi lahko umetniki.


Ocena: 7/10


Prevenge (2016)


IMDB


Alice Lowe je v svoji TV in filmski karieri sodelovala z najbolj utrganimi imeni britanskega indie filma (Ben Wheatley, Edgar Wright, Jamie Adams), zato najbrž ni presenečenje, da je njen režijski prvenec Prevenge (pregnancy + revenge) malo manj Juno in Knocked Up ter malo bolj Rosemary’s Baby, Maniac in Kill Bill, dasiravno mu taistega kultnega statusa ne napovedujem – zabavna premisa in brihtno poigravanje z žanrskimi (in nosečniškimi) tropi žal ne odtehtata enoličnega, predvidljivega scenarija, razdeljenega na serijo posameznih »skečev« (umorov), ki pa na sam razvoj zgodbe in karakterni lok osrednjega lika nimajo bistvenega vpliva, so v večji meri irelevantni, brez teže ter zato postopoma vse manj zanimivi, saj zgolj zapolnjujejo že tako skromno minutažo. Bolj kot nad filmom samim se tako navdušujem nad Lowovo, njenim fantastičnim deadpan nastopom pred ter entuziastično vdanostjo za kamero – bojda je scenarij napisala v sedmem mesecu nosečnosti, zadevo pa nato za ničelni proračun posnela v dveh tednih, gverila stajl. Hell yea! Ko bi ga vsaj še malo obstrilga in spremenila v en badass kratek film.


Ocena: -6/10