The 15:17 to Paris (2018)

fifteen_seventeen_to_paris


IMDB | RT


Če je staremu Clintu s prejšnjim filmom še nekako uspelo (po ovinkih) razvleči bliskoviti real-life event v dramatično zadovoljiv celovečerec, njegov najnovejši poskus – navdihujoča zgodba o trojici mladih Američanov, ki so avgusta 2015 med popotovanjem po Evropi junaško knokavtali oboroženega terorista – taistega tretmaja žal ni shendlal: The 15:17 to Paris je kinematična grozota nenamerno hilaričnih proporcij, ki si v slabi uri in pol minutaže na vse pretege trudi upravičiti svoj obstoj, a je kontekst njene osrednje herojščine preprosto premalo mesen, prezentacija pa tako boleče nerodna (zanimiv marketinški gimmick »resničnih herojev, ki igrajo same sebe« gre rakom žvižgat že v prvi sceni), transparentna in nekonsistentna, da bi film, v kolikor bi si Eastwoodu upal pripisati vsaj kanček samoironije, skoraj lahko dojemali kot zavestno kljubovanje konvencijam biografskega filma ter zvito študijo paranoične »post-9/11« generacije mladih konservativcev. Meanwhile… uganka, kako je ta 30-milijonski studijski etnografski eksperiment sploh ugledal luč sveta, ostaja. Impresivno, pravzaprav.


Ocena: +3/10


 

Advertisements

One thought on “The 15:17 to Paris (2018)

  1. Pomilovanja vredni penzionist Clint Eastwood je moja največja travma in razočaranje med vsemi filmskimi ustvrjalci. Vsaj od Ostrostrelca dalje in nekaterih njegovih patetičnih, senilnih političnih stališč. Še krščanski konzervativec Chuck Norris mi je ljubši, je vsaj načelen in iskren.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s